Češnja – Prunus avium L.

Kot tako imenovano pionirsko vrsto jo srečamo na obrobju gozdov ali jas v živih mejah ter svetlih lisah gozda, kjer se pojavlja kot tekmec ostalim drevesnim vrstam. Najboljše uspeva na odprtem saj je izrazito svetloljubna vrsta. Drevo doseže velikost do 20 metro in starost do 200let. Danes je domač češnjev les na našem območju redek, saj je starih visokodebelnih češenj malo. V preteklosti pa je bil češnjev les, zaradi rdečkaste barve, ki spominja na macesen, posebej cenjen. Iz njega so naši predniki izdelovali spalnice ali pohištvo za dnevne sobe. Najbolj znane so češnjeve mize, ki so bile trdne in dolgotrajne. Češnja je pomembna zaradi dobre medovitosti, hrane za ptice in druge živali ter vloge krajinskega elementa – »samotnega« drevesa v kulturni krajini, med njivami.

Jablana – Malus domestica Borkh.

Jablana je sadno drevo, na katerem uspevajo jabolka. Lahko jih gojijo v sadovnjakih po nekod pa uspevajo sama. Cveti v beli do rožnato beli barvi v spomladanskem času in daje nekaj nektarja in cvetnega prahu. Čebele cvetove jablan rade obiskujejo. Iz cvetov njih se razvijejo sadeži imenovani jabolka. Jabolka so užitna. So sladka in so zelo zdrava. Poznamo veliko vrst jabolk, prednostna vizija Mednega parka je zasaditev visokodebelnih starih slovenskih sort. Poznamo tudi rek : “Eno jabolko na dan odžene zdravnika stran”.

Hruška – Pyrus communis L.

Hruška je do 16 m visoko drevo s pokončnimi vejami. Deblo doseže do 60 cm premera, lubje ima sivkasto-rjave barve, skorja je razpokana, številne vejice – mladike imajo na koncu trnate zaključke. Listi so zgoraj gladki, temnozeleni, spodaj pa bledi, fino dlakavi. Hruška spada v skupino pečkatih sadežev. Odvisno od sorte lahko cveti zgodaj spomladi, skupaj z ostalimi spomladanskimi medovitimi rastlinami nudi čebelam prvo razvojno pašo.

Sliva – Prunus domestica L.

Rast dreves je srednje bujna in najprej precej pokončna. Je samooplodna sorta, ki cveti pozno in je odporna proti pozebi. V rodnost vstopi pozno, nato pa obilno rodi. Plodovi so zelo i, podolgovati, z drobno kožico. Kožica je modre do modrovijolične barve s sivim poprhom, meso pa je zlato rumene barve. Skupaj z ostalimi spomladanskimi medovitimi rastlinami nudi čebelam prvo razvojno pašo.

Navadna leska – Corylus avellana L.

Navadna leska je grm, ki zraste do 8 m visoko. Je listopadni grm z močno razvejano in gosto krošnjo. Kjer se množično naseli, tvori neprehodne sestoje. Ima plitev koreninski sistem. Skorja je gladka in siva s številnimi belimi lenticelami. Listi so veliki 6 do 12 cm dolgi in široki. Zgornja stran je temnejša od spodnje, kjer so jasno vidne izbočene žile. Ob žilah so dlačice. Moški cvetovi so mačice, ki se razvijejo poleti in prezimijo. Odprejo se zgodaj spomladi. Ženski cvetovi so skriti v cvetnih brstih iz katerih izraščajo majhne rdeče brazde. Cveti od februarja do aprila, v ugodnih pogojih že januarja. Cvetni prah raznaša veter.  Je tipična vetrocvetka zato ne daje medičina ampak velike količine cvetnega prahu. Iz cvetov se razvijejo lešniki, ki rastejo v skupinah od 1 do 5 skupaj. Lešniki so oreški dolgi do 2 cm, v nekaterih primerih tudi do 2,5 cm, če so pogoji za rast ugodni. Ko dozorijo, takoj odpadejo.

Oreh – Juglans regia L.

Oreh ni medonosno drevo, a ga bomo v Medeni park umestili zaradi tradicionalne prisotnosti, kot značilno drevesno vrsto štajerske pokrajine.

Navadni oreh je drevo, ki ima spiralasto razvrščene liste. List je sestavljen iz 7 – 9 lističev. Lističi so brez dlak in imajo cel rob. Mladi listi so sprva rdečkasti, pozneje zeleni. Oreh nosi tako ženske kot moške cvetove na isti rastlini, ob čemer moški cvetovi cvetijo pred ženskimi. Rastlina je vetrocvetka. Plod je koščičast in ga imenujemo tudi oreh. Zunanji del plodu je zelen, ki se jeseni rjavo obarva in razpre, osrednji del plodu pa otrdi. Navadni oreh je heliofit, saj rad raste na sončnih legah, ne ustrezajo mu pomladanske zmrzali, hladne vetrovne lege in preveč vlage v tleh. Lepo uspeva na strmih in skalnatih rastiščih. Poleg tega lepo raste skupaj s travo, saj črpa vodo iz globin, trava pa zgolj iz zgornjega dela. Pod tem drevesom uspeva malo rastlin zaradi »juglona«, ki se izpira v tla. Poleg tega se je uporabljalo liste za odganjanje uši, bolh in drugih žuželk. Izvleček iz orehovih listov se lahko uporablja kot akaricid, to je snov, ki odvrača oziroma ubija pršice.